Pravni okvir za ravnanje z radioaktivnimi odpadki in razgradnjo jedrskih objektov zagotavljata zakon iz leta 1984 ter Zakon o Skladu za financiranje razgradnje NEK in odlaganje radioaktivnih odpadkov iz NEK (Ur. l. RS, 75/94). Na podlagi zakona iz leta 1984 je bilo oblikovanih 14 pravilnikov s področja varstva pred sevanji in varnosti, eden pa se nanaša posebej na radioaktivne odpadke: na način zbiranja, evidentiranja, obdelave, hrambe, dokončne odložitve in izpuščanja radioaktivnih odpadnih snovi v okolje (Z 3).

Obstoječi dokumenti zagotavljajo upravnemu organu URSJV zakonsko urejanje odpadkov, ki nastajajo v NEK, v raziskovalnem reaktorju TRIGA pri Institutu Jožef Stefan in iz zaprtega rudnika urana in predelovalnega obrata Žirovski vrh. Zakon daje URSJV pooblastila za upravljanje z odpadki iz bolnišnic, industrije in raziskovalnih objektov. Trenutno pa je URSJV vključena v pripravo novega pravilnika o ravnanju z radioaktivnimi odpadki v Sloveniji.

Nizko- in srednjeradioaktivni odpadki (NSRAO), ki nastajao v NE Krško, so skladiščeni v objektu za radioaktivne odpadke na lokaciji. Pri Institutu Jožef Stafan v Podgorici je prehodno skladišče (Brinje) za nizke- in srednjeradioaktivne trdne odpadke (NSRAO) za odpadke iz reaktorskega centra IJS ter za druge manjše količine odpadnega materiala iz bolnišnic, raziskovalnih organizacij in industrije, kjer uporabljajo vire sevanj. Odgovornost za upravljanje prehodnega skladišča je bila leta 1999 prenesena iz IJS na Agencijo za radioaktivne odpadke (ARAO), ki je bila ustanovljena leta 1991 z odlokom vlade in ima status javnega podjetja, ki poroča vladi. Financira se iz državnega proračuna in iz Sklada za razgradnjo NEK. ARAO ima v odnosu do URSJV vlogo upravljalca. ARAO je odgovorna tudi za začasno skladišče radioaktivnih odpadkov v Zavratcu in za zapuščene vire sevanja. Skladno z novim Odlokom o postopkovnih pravilih iz leta 1997 je ena od nalog ARAO opravljanje javne službe na področju ravnanja z radioaktivnimi odpadki, skladiščenje (razen radioaktivnih odpadkov iz NEK in RŽV) in odlaganje (razen iz RŽV) radioaktivnih odpadkov na območju Republike Slovenije. Najpomembnejša naloga ARAO je izgradnja odlagališča NSRAO v Sloveniji.

Sedanja glavna odgovornost Sektorja za radioaktivne materiale (RJM), ob pomoči ostalih sektorjev URSJV v zvezi z radioaktivnimi odpadki, je razvoj postopka za izdajo dovoljenj za odlagališča in skladišča jedrskih odpadkov, kot so: posodobitev Brinja, premestitev radioaktivnih odpadkov (RAO) iz Zavratca v Brinje in zaprtje Zavratca, nova zgradba na lokaciji NEK za skladiščenje zamenjanih uparjalnikov. Med najpomembnejše nedavne dejavnosti povezane z izdajo dovoljenj spadajo: vrnitev izrabljenega goriva iz TRIGE v ZDA, tranzitna dovoljenja za izrabljeno gorivo iz Italije in Romunije, pridobitev svežega goriva za NEK in odobritev postopka IDDS “In Drum Drying System” za koncentrat izparilnika in izrabljene smole iz NEK. Rudniški odpadki in odpadki iz predelave pri rudniku Žirovski vrh so pod upravnim nadzorom URSJV, kot to določa zakon iz leta 1984.

1. KLASIFIKACIJA ODPADKOV

Pravilnik Z 3 določa radioaktivne odpadke kot sledi: “Trdni radioaktivni odpadki so snovi, katerih specifična aktivnost je za beta/gama sevalce večja kot 10⁸ Bq/m³, za alfa sevalce pa večja kot 10⁷ Bq/m³ oziroma katerih površinska kontaminacija je za beta/gama sevalce večja kot 5000 Bq/m² za alfa sevalce pa večja kot 500 Bq/m² .” Tekoči in plinasti radioaktivni odpadki pa so po pravilniku Z 3 “odpadne snovi v tekočem ali plinastem stanju, ki vsebujejo radionuklide v količinah nad izvedenimi koncentracijami za zrak in pitno vodo za skupine posameznikov iz prebivalstva.” Glede na specifično aktivnost, radiotoksičnost in tehnologijo nadaljnje obdelave se trdni, tekoči kot tudi plinasti radioaktivni odpadki razvrščajo v visoko-, srednje- in nizkoradioaktivne odpadke. Kategorizacija je enaka za vse radioaktivne odpadke, tako za tiste, ki so nastali v povezavi z uporabo jedrske energije, kot tudi za odpadke majhnih uporabnikov. Upoštevanje omejitev pomeni, da je zahtevana koncentracija radionuklidov v tekočih izpustih tako nizka, kot so koncentracije v pitni vodi. Sedanji postopek je sicer primeren za okolje, vendar neustrezen zaradi količine proizvedenih radioaktivnih odpadkov.

Veljavni slovenski pravilnik ne priznava načela “redčenja in razpršitve” radioaktivnih odpadkov. Odpadki in materiali, ki vsebujejo majhne količine radionuklidov, se lahko s pooblastilom upravnega organa sprostijo v okolje, odložijo na posebna odlagališča ali pa se uporabljajo za omejeno predelavo ali ponovno uporabo.

Klasifikacijski sistem pa ne pokriva “naravnih” klasifikacijskih parametrov, kot so razvrščanje po skupinah glede na izvor radioaktivnih odpadkov, njihove fizične značilnosti ali ravnanje z njimi. Zakonodaja ne določa nivojev za odpravo upravnega nadzora nad radioaktivnimi materiali, tako kot to priporočajo Mednarodni temeljni varnostni standardi za varstvo pred ionizirajočim sevanjem in za varnost virov sevanja (BSS-115).

Ob popolnem upoštevanju zahteve za varstvo pred sevanjem, je namen nivojev za odpravo upravnega nadzora nad radioaktivnimi odpadki, predvsem zmanjšanje količine radioaktivnih odpadkov, s katerimi se ravna, se jih skladišči in odlaga. Pomembno je, da se odpadki iz različnih delov jedrske elektrarne ločijo, da se lahko razloči material, za katerega velja, da je praktično nekontaminiran in ne potrebuje nadzora, od materiala, ki potrebuje bolj nadzorovano ravnanje. Pomemben korak pri razgradnji bi lahko bila možnost odprave nadzora nad odpadnim materialom za predelavo, ponovno uporabo ali običajno odlaganje.

Pri operativnem delu pa uporaba doze, kot kriterija za odpravo upravnega nadzora, ni primerna. Zaradi tega naj upravni organ pripravi specifične nivoje za odpravo nadzora za izvorne radionuklide ali skupine nuklidov izražene v koncentracijah aktivnosti ali aktivnosti. Čeprav so radiološki kriteriji za odpravo upravnega nadzora podobni kriterijem izvzetja, so nivoji za odpravo upravnega nadzora običajno nižji od nivojev izvzetja, kot jih navajajo Temeljni varnostni standardi (BSS).

1. Priporočila in nasveti

1. OSNOVA – Zbirka o varnosti MAAE Št. 111-G-1.1 - Varnostne smernice o klasifikaciji radioaktivnih odpadkov - priporočajo način in predlagajo sistem za klasifikacijo radioaktivnih odpadkov. MAAE Št. 111-G-1.5 - Varnostne smernice o nivojih za odpravo upravnega nadzora nad radioaktivnimi nuklidi v trdnih materialih - Uporaba načel izvzetja - podaja priporočila o izvzetju iz upravnega nadzora in podrobno določa brezpogojno odpravo nadzora za radioaktivne nuklide v trdnih materialih, ki temeljijo na mejni letni dozi za posameznika iz prebivalstva 0,01 mSv, kot je to opisano v Zbirki o varnosti MAAE št. 89 - Načela za izvzetje virov sevanja in dejavnosti iz upravnega nadzora.

1. Priporočilo - URSJV naj razvije in vpelje kriterije in postopke za odpravo upravnega nadzora nad radioaktivnimi odpadki.

1. UPRAVNI ORGAN ZA ODPADNI MATERIAL IZ PRETEKLOSTI

Zakonodaja, ki pokriva uporabo virov sevanja, je v Sloveniji v veljavi že vse od petdesetih let. Radioaktivni odpadki so bili precej dolgo shranjeni v začasnem skladišču odpadkov v Zavratcu in v prehodnem odlagališču nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov Brinje. Ministrstvo za zdravstvo hrani popis vseh virov sevanja v Sloveniji. Ministrstvo za zdravstvo odobri premestitev virov sevanja od pooblaščenih uporabnikov do prehodnega skladišča.

Skladišče v Zavratcu se nahaja v opuščeni karavli na zahodu Slovenije blizu vasi Zavratec. V začetku šestdesetih so tja prepeljali sode, ki vsebujejo material, ki je bil kontaminiran z radijem ob nesreči, ki se je pripetila na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Po naključju se je odprla ampula, ki je vsebovala 10 mg radijevega sulfata. Vsebina, z ocenjeno skupno aktivnostjo 370 MBq, se je raztresla po več sobah. Po dekontaminaciji je bilo okoli 30 m² kontaminiranega materiala premeščenega v opuščeno karavlo in tam uskladiščeno. Da bi preprečili vdiranje, je bil vhod zazidan. Leta 1996 so bile ponovno opravljene meritve, popis in prepakiranje odpadkov. Po prepakiranju sta bili soba z odpadki, ter sosednja soba zazidani. Načrtuje se, da bodo do konca leta 1999 vsi radioaktivni odpadki iz Zavratca premeščeni v prehodno skladišče Brinje. Do 1. decembra 1999 je bilo v Brinje prepeljanih 21 sodov materiala. V Zavratcu tako ostaja še 54 sodov, od katerih je 10 že sortiranih in prepakiranih. ARAO je odgovorna za skladišče v Zavratcu, URSJV pa je pristojen upravni organ za izdajo dovoljenja za odvoz RAO iz Zavratca v Brinje in za izdajo dovoljenja za zaprtje Zavratca.

Slovenija ima tudi rudnik urana v zapiranju. Rudnik je v postopku razgradnje, odpadni material rudarjenja in predelave uranove rude pa je potrebno sanirati. Vlada republike Slovenije je leta 1978 sklenila odpreti Rudnik urana Žirovski vrh za oskrbo NE Krško z jedrskim gorivom. Izkopavanje uranove rude se je začelo leta 1982, proizvodnja uranovega koncentrata s pomočjo procesa luženja s kislino pa je stekla leta 1984. V času obratovanja do leta 1990, ko je slovenska vlada sklenila zapreti rudnik, so izkopali 620.000 ton uranove rude. Leta 1992 je bil izdan zakon, ki je določal prenehanje izkopavanja uranove rude ter saniranje lokacije in okolja. Leta 1994 je vlada sprejela študijo za varno zaprtje rudnika, njegovo razgradnjo in sanacijo. Zaradi očitne zamude pri izvajanju načrta, je Ministrstvo za okolje in prostor v sodelovanju z Rudnikom Žirovski vrh pripravilo dopolnjeno različico programa, ki ga je vlada sprejela ob koncu leta 1998. Skladno z novim programom bosta sanacija in odlaganje radioaktivnih odpadkov dokončani leta 2005. URSJV še ni pripravila dokumenta s programskimi usmeritvami, ki bi določal zahteve glede sanacije teh odpadkov.

Postopek za izdajo dovoljenja za izkopavanje uranove rude in proizvodnjo rumene pogače je vodil pristojni organ za rudarstvo. Upravljalec je odgovoren za razgradnjo rudnika Žirovski vrh, Ministrstvo za zdravstvo pa izda formalno dovoljenje. Skladno z zakonom iz leta 1984 obrat za izkopavanje uranove rude in predelavo ni jedrski objekt. URSJV je pristojni upravni organ v zvezi z odlaganjem odpadkov. Trenutno obstajajo tri različne možnosti odlaganja jalovine in ostankov predelave. Vodstvo rudnika želi, da ostanki ostanejo tam, kjer so, s tem da se jih zaščiti. Predlog URSJV pa je, da se ostanke prečrpa nazaj v rudnik. Tretja možnost, ki se poraja pa je, da se ostanke premesti na druge lokacije. Ključni problem pri tem nerešenem vprašanju predstavlja odziv javnosti.

V okviru regionalnega programa Evropske Unije - Izboljšanje jedrske varnosti (program PHARE) - je bila v Sloveniji opravljena analiza situacije ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Za izvedbo tega projekta je Evropska komisija sklenila pogodbo o delu s CASSIOPEE. Poročilo misije je pokazalo, da je za bodočo sanacijo lokacije Žirovski vrh upravljanje z radioaktivnimi odpadki iz nekdanjega rudnika urana in predelovalnega obrata uranove rude eno najpomembnejših vprašanj na področju ravnanja z radioaktivnimi odpadki v Sloveniji.

1. Priporočila in nasveti

1. OSNOVA - Zbirka o varnosti MAAE Št. 111-F, Osnove varnosti, - Načela ravnanja z radioaktivnimi odpadki - označujejo ostanke rudarjenja in predelave uranove rude kot radioaktivne odpadke in zato zahtevajo ravnanje, kot je primerno za radioaktivne odpadke. 3. odstavek navaja “Odgovorno ravnanje z radioaktivnimi odpadki zahteva vpeljavo ukrepov, ki bodo zagotovili varstvo človekovega zdravja in okolja, ker bi nepravilno ravnanje lahko imelo škodljive učinke za človekovo zdravje in okolje sedaj in v prihodnosti.” Načelo št. 5 pa navaja “z radioaktivni odpadki bi morali ravnati tako, da ne bodo pretirano obremenjevali bodočih generacij.”

1. Nasvet - Za zagotavljanje ustreznega upravnega nadzora nad sevanjem pri sanaciji rudnika urana, naj se URSJV poveže z drugimi vladnimi ustanovami, ki so vključene v upravni nadzor za sanacijo lokacije rudnika urana in predelovalnega obrata.
2. Nasvet - URSJV naj pripravi dokument s programskimi usmeritvami, ki bo določil njene zahteve za sanacijo radioaktivnih odpadkov na lokaciji rudnika urana in predelovalnega obrata.

1. DOKONČNO ODLAGANJE ODPADKOV

Trenutno Slovenija nima dokončnega odlagališča za nobeno vrsto radioaktivnih odpadkov. Skladišče NSRAO na lokaciji NE Krško je bilo zgrajeno le za začasno skladiščenje za obdobje petih let. Zaradi zamude pri izbiri lokacije in izgradnji odlagališča NSRAO, so razpoložljive zmogljivosti za shranjevanje na lokaciji NEK že skoraj izčrpane. Ob koncu leta 1998, je bilo zasedenih že 90 % vseh zmogljivosti. NEK je izvedla več programov za zmanjšanje prostornine odpadkov, vse pa je morala odobriti URSJV. Prvi program superkompaktiranja je bil izpeljan v obdobju 1988-1989, drugi pa 1994-1995. Takrat je bilo skupno več kot 10 000 standardnih sodov stisnjenih v sode iz nerjavnega jekla ali v posebne zabojnike t. i. cevaste vsebnike TTC (Tube Type Containers), ki so preizkušeni v skladu s priporočili MAAE.

Za nadaljnje zmanjšanje prostornine odpadkov, ki jih proizvajajo tekoči iztoki iz NEK, je elektrarna vpeljala poseben sistem obdelave koncentratov izparilnika in izrabljenih smol t. i. sistem IDDS “In Drum Drying System”. Postopek izdaje dovoljenja je bil dolgotrajen predvsem zato, ker je nov tip odpadkov zahteval nov material za pakiranje, katerega pa Ocena usposobljenosti in Varnostna ocena odlaganja NSRAO nista predvidevali. Testi so pokazali, da bi standardni sod iz običajnega jekla brez zaščite razpadel zaradi rjavenja v enem letu. Sodi iz nerjavnega jekla, ki so bili na koncu odobreni, bodo brez problemov rjavenja zdržali vsaj 30 let. URSJV je izdala dovoljenje za dveletno poskusno uporabo IDDS postopka oziroma za proizvodnjo 20-ih sodov posušenih odpadkov na leto. Obratovalno dovoljenje za postopek IDDS je bilo izdano pod pogojem, da bo upravljalec odpadke ustrezno pripravil tako, da bodo izpolnjevali kriterije sprejemljivosti za odlaganje. Poleg tega mora upravljalec vzpostaviti poseben nadzor nad 40-imi sodi iz navadnega jekla, v katerih bodo v poskusnem obdobju shranjeni posušeni odpadki. Ob upoštevanju teh dogovorov bo kapaciteta skladišča NSRAO v NEK zadostovala do izgradnje končnega odlagališča NSRAO, katerega izbor lokacije, ocena in izgradnja naj bi bile zaključene do konca leta 2007, kot to predvideva uradni program ARAO.

Za zmanjšanje prostornine radioaktivnih odpadkov iz NEK, je elektrarna novembra 1998 poslala 228 sodov NRAO (plastika, papir in tekstilni material) v sežig na Švedsko. Ostanki sežiga so bili poleti 1999 vrnjeni.

Prehodno skladišče NSRAO (Brinje) je z zemljo prekrita betonska zgradba, ki se nahaja tik pod zemeljsko površino. V tem skladišču so uskladiščene tri vrste trdnih radioaktivnih odpadkov. Kontaminiran material iz laboratorija in aktiviran material, zaradi obsevanja v reaktorju TRIGA, je shranjen v zaprtih sodih. Ostali kontaminirani ali aktivirani veliki kosi trdnega materiala, ki ga zaradi velikosti ni bilo mogoče dati v sode, so shranjeni posebej brez pakiranja. Tretja vrsta pa so izrabljeni zaprti viri sevanja, ki so shranjeni v zaščitene zabojnike. Prostornina aktivnih delov zaprtih virov je zanemarljiva, vendar pa, zaradi zaščitenih zabojnikov v katerih so shranjeni, zavzemajo bistveno več prostora (90 % zasedene zmogljivosti). V zadnjih letih je opaziti znaten porast zaprtih virov sevanja. Zabojniki z odpadki so razvrščeni po tleh skladišča in zavzemajo večino prostora. Trenutna zmogljivost skladišča zadostuje za vse uskladiščene sode, med katere spadajo na primer tudi sodi iz začasnega skladišča Zavratec. Potrebna pa je prerazporeditev ali prepakiranje zabojnikov z zaprtimi viri sevanja. Možno bi bilo zmanjšati prostornino odpadkov s superkompaktiranjem, vendar bodo ti odpadki, zaradi majhne prostornine samih odpadkov, premeščeni direktno na odlagališče v standardnih sodih. ARAO ima dovoljenje za začasno upravljenje s skladiščem NSRAO Brinje, ki trenutno sprejema odpadke le v nujnih primerih. Dokumenti za izdajo dokončnega dovoljenja bodo predloženi URSJV maja 2000, obratovalno dovoljenje pa bo predvidoma izdano po obnovi.

Trenutno v Sloveniji še ni predvidene ali zaželene lokacije za odlagališče NSRAO in visokoradioaktivnih odpadkov. Prve študije v zvezi z odlagališčem NSRAO so bile izvedene že pred začetkom obratovanja NEK. Predvsem zaradi ekonomskih in tehničnih razlogov so bile študije omejene na odlagališča na zemeljski površini ali tik pod njo. Vzporedno pa so se pričele raziskave opuščenih rudnikov in raziskovalnih vrtin, globljih od 50 metrov. Tehnični del projekta je bil izveden v letih 1990 do 1993 in je temeljil na sistematičnih tehničnih posnetkih območja zato, da bi lahko določili najbolj primerno področje oziroma lokacijo. Tako so identificirali 5 ustreznih lokacij na vzhodnem delu Slovenije. Zaradi močnega nasprotovanja javnosti pa lokacija tehnično ni bila potrjena. ARAO namerava v bližnji prihodnosti predlagati deset možnih lokacij za odlagališče NSRAO. Prav tako je načrtovano, da bo izbira lokacije vključevala tako površinsko kot tudi globinsko odlagališče. Program izbire lokacije je v pripravi, sprejeti pa ga mora vlada. Za izbiro lokacije za odlagališče visokoradioaktivnih odpadkov pa ARAO še ni pripravila nobene študije. Zaradi tega v trenutni situaciji še ni mogoče podati predlogov za lokacijo globokega podzemnega odlagališča visokoradioaktivnih odpadkov.

Izrabljeno gorivo iz NEK je shranjeno v 12 m globokem bazenu. Dve tretjini bazena sta zasedeni z rešetkami, ki imajo 828 pozicij za shranjevanje jedrskega goriva. Trenutno je v bazenu shranjenih 562 gorivnih elementov. Ob trenutni letni stopnji izgorelosti, in ko se letno iz reaktorja odstrani 28 do 32 gorivnih elementov, bi zmogljivost bazena zadostovala do leta 2003. Zaradi tega NEK v letu 2002 načrtuje povečati zmogljivost bazena. Ena od predlaganih rešitev je, da se preuredi uskladiščene izrabljene gorivne elemente ter da se uporabi še neuporabljeni del bazena. To bi povečalo zmogljivost bazena, tako da bi bilo v njem mogoče shraniti vse izrabljeno gorivo proizvedeno do načrtovanega konca življenjske dobe elektrarne leta 2023 in naprej. Uporabnik je že predstavil načrte v zvezi z omenjenimi dejavnostmi, URSJV pa še ni prejela v presojo uradne vloge za to spremembo. URSJV je še vedno negotova glede stopnje spremembe in o učinkih spremembe na projektne osnove ter na varnostne kriterije in rezerve.

Slovenska vlada je leta 1996 sprejela dokument z naslovom Strategija ravnanja z izrabljenim gorivom. Ta dokument je potrebno pregledovati in dopolnjevati vsake 3 do 5 let. Pregled tega dokumenta bo potrebno izvesti do konca prihodnjega leta. Glede na trenutno strategijo je odločitev glede dolgoročnega ravnanja z izrabljenim gorivom opuščena. Končna strategija glede dokončnega odlaganja izrabljenega jedrskega goriva bo v Sloveniji sprejeta do leta 2020. Odlaganje jedrskih odpadkov v tretjih državah ni izključeno. Končno odločitev se pričakuje do leta 2050. Če ob zaprtju NEK odlagališče visokoradioaktivnih odpadkov ne bo na voljo za neposredno odlaganje izrabljenega goriva, bo potreben objekt za suho prehodno skladiščenje izrabljenega goriva. Ta objekt bi se lahko uporabljal tudi za začasno skladiščenje visoko kontaminiranih in aktiviranih sestavnih delov razgrajene NEK.

Izrabljeno gorivo iz raziskovalnega reaktorja TRIGA Mark II je bilo shranjeno v bazenu reaktorske zgradbe. Julija 1999 je bilo v ZDA vrnjenih 218 izrabljenih gorivnih palic in ena sveža, ki je bila poškodovana. V bodoče se bo za obratovanje TRIG-e uporabljal le nizko obogateni uran. Trenutno je na voljo 94 gorivnih palic, približno polovica se nahaja v reaktorski sredici, polovica pa v skladišču za sveže jedrsko gorivo. Količina bo zadostovala za obratovanje reaktorja do leta 2006. Raziskovalni reaktor ima po pogodbi z US DOE možnost, da to gorivo vrne v ZDA do maja 2009.

1. Priporočila in nasveti

1. OSNOVA – Zbirka o varnosti MAAE Št. 111-F, Osnove varnosti - Načela ravnanja z radioaktivnimi odpadki - načelo 5 navaja “z radioaktivni odpadki bi morali ravnati tako, da ne bodo pretirano obremenjevali bodočih generacij.” Nadalje tudi navaja “odgovornost sedanje generacije vključuje razvoj tehnologije, izgradnjo in obratovanje objektov ter zagotavljanje sistema financiranja, zagotavljanje zadovoljivega nadzora ter načrtov za ravnanje z radioaktivnimi odpadki.”

1. Priporočilo - URSJV naj napoti Agencijo za radioaktivne odpadke (ARAO), da pregleda in oceni terminski načrt za izbor lokacije in izgradnjo odlagališča za nizko- in srednjeradioaktivne odpadke.
2. Nasvet - Že v zgodnji fazi postopka izbire lokacije za odlagališče jedrskih odpadkov bi URSJV, za zagotovitev ustrezne obveščenosti javnosti, lahko igrala aktivno vlogo.

Glej tudi nasvet v točki 2.4.1 (a) tega poročila.

3. Nasvet - URSJV bi lahko v rednih časovnih presledkih pregledala in ocenila Strategijo ravnanja z izrabljenim gorivom.

Pravno podlago za razgradnjo jedrskih objektov zagotavljata zakon iz leta 1984 in slovenski Zakon o Skladu za financiranje razgradnje NEK (Ur. l . RS 75/94). Namen zakona (Ur. l. RS 75/94) je, da zagotovi sredstva za razgradnjo NEK, izrabljeno gorivo in radioaktivne odpadke, nastale pri razgradnji, ter odlagališče. NEK je primorana, da v ta Sklad plačuje določen delež od vsake proizvedene kWh. Za določitev tega deleža je morala Vlada RS pripraviti načrt razgradnje NEK, Sklad pa že financira nekatere dejavnosti ARAO.

Skladno z zakonom je vlada pripravila načrt razgradnje NEK leta 1996. Podlaga za načrt je bila študija, ki jo je izvedlo podjetje NIS Ingenieurgesellschaft mbH (NIS) - Razvoj razgradnje NE Krško (april 1996). Načrt vključuje razgradnjo in odlaganje izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov. Polovica stroškov je dodeljenih ravnanju z izrabljenim gorivom. Glede na načrt se delež namenjen razgradnji razlikuje skladno z izbranim scenarijem razgradnje. Zaradi vseh nejasnosti prispeva NEK v Sklad skromen delež (0,61 SIT/kWh), kot to določa zakon. Administrativni ukrepi za razgradnjo so podobni tistim za obratovanje. Potrebno je pripraviti program in postopke za zagotavljanje kakovosti in kontrolo kakovosti. Vse dejavnosti se izvajajo skladno z dovoljenji in postopki pod nadzorstvom upravnega organa. Program pa ne vključuje potrebnih ukrepov, ki se nanašajo na sevalno in jedrsko varnost.

Izbiro strategije razgradnje NE Krško je potrebno uskladiti z zakonodajo RS. Dopolnjena slovenska zakonodaja mora upoštevati mednarodna navodila, standarde in dobro industrijsko prakso. Takojšnja in kasnejša razstavitev trajata enako časa, medtem ko je zalitje bolj dolgotrajen scenarij. Takojšnja razstavitev bi bila lahko končana že po približno 14-ih letih ob predpostavki, da je na razpolago odlagališče visoko-, srednje- in nizkoradioaktivnih odpadkov. Najdlje namreč traja hramba sestavnih delov zaradi razpada. Če bi bilo na razpolago končno odlagališče in bi stroškovna analiza pokazala upravičenost, bi lahko to fazo skrajšali ali pa celo opustili. Enako traja scenarij kasnejše razstavitve, vendar se tu radioaktivni materiali hranijo z namenom, da se zmanjša njihova radioaktivnost, ne glede na to ali je odlagališče NSRAO na razpolago. Najbolj priporočljiva strategija za razgradnjo NE Krško je strategija takojšnje razstavitve. Za varnost zelo pomemben vidik je dejstvo, da dejavnosti razgradnje izvaja osebje NE Krško, ki ima izkušnje iz preteklih let obratovanja elektrarne, ter dejstvo, da je lokacija NE Krško najprej uporabna za nove dejavnosti.

1. Priporočila in nasveti

1. OSNOVA – Zbirka o varnosti MAAE Št. 105, Varnostne smernice - Upravni postopek za razgradnjo jedrskih objektov - zagotavlja priporočila za oblikovanje upravnega postopka za razgradnjo jedrskih objektov in splošen pristop, kateremu naj bi sledili pri oceni procesa razgradnje. Vsebuje informacije o celotnem upravnem postopku, načrtovanju razgradnje, oceni stroškov in financiranje, oceni odložene razgradnje, oceni obdobja po razgradnji ter odgovornosti in funkcije strank, vključene v razgradnjo. Končni osnutek OECD/NEA – Upravne dejavnosti za razgradnjo jedrskih objektov s posebnim poudarkom na upravnih dejavnostih inšpekcije – podaja splošne pripombe glede upravnega pristopa v zvezi z razgradnjo ter priporočljivo prakso, ki se nanaša na upravni organ.